Evo, končano je. Končno sem prispela do bolniške škatle. Tako da sem uradno pripravljen na jadralno padalsko sezono.

To je prav smešen občutek. Spet imam prosti čas. Ne počutim se več krivo, ker v nedeljo nisem šla v službo (!!!).

vzemi! Pravi čas je, da nadaljujete s tem blogom. Ubogi mali časopis, ki je ostal zapuščen. Zdravnik mi je svetoval, naj pišem, da si zbistrim misli – tako da je kar dobro.

Pravzaprav mi je bil ta blog zelo všeč. To je postal petkov in sobotni jutranji ritual. Kakšna sreča je bila! Hudičev smeh. Nepričakovan uspeh – včasih 1000 bralcev v istem dnevu! In hkrati odlična rešilna bilka: če bi projekt propadel, bi lahko iz njega prišel z odlično zgodbo. No, to sem mislil. Če pogledamo nazaj, je bila prava rešilna bilka ta mali trenutek užitka: vsak teden poln poldnevni pobeg brez razmišljanja o resničnih težavah. Samo pisanje, nasmeh na ustnicah. Lepo je pisati. Premalo pišemo.

In potem sem ugotovil, da se utapljam v delu. Povsem sam sredi valov. Ni več časa za pisanje. Boja se je oddaljila in se končno zlila z obzorjem. Ona in jaz, utopljena v neurju.

Čas je hitro minil. Dve leti in pol brez najmanjšega resnega članka.

Vendar se je zgodilo marsikaj! Le Pioupiou 2 z Belgijci, prenehanje letenja z jadralnim padalom, Le Pioupiou 2 z Goti, poroka, Odiseja Pioupiouja 2, striptizete v Las Vegasu, 12 porodov Pioupiouja 2, rojstvo moje hčerke, Le Pioupiou 2 pri Normanih, vjetrobran, Le Pioupiou 2 na olimpijskih igrah, deklica, ki hodi, in končno La Zizanie ...

Torej je uradno: blog Bac Plus Zéro se vrača. In veliko stvari ti moram povedati!

Se nadaljuje.

Vseeno majhna opomba, "z vsemi pridržki in brez kakršnih koli splošnih predsodkov": spomnim vas, dato je moj osebni blog. »Jaz« ni Pioupiou in Pioupiou verjetno ne podpira tega, kar pravi »jaz«.  Za vse, kar zadeva Pioupiou, je pravo resnico treba vprašati na support@pioupiou.com . Tukaj "jaz" verjetno govorim samo neumnosti in "jaz" ne bom odgovoril na nič v zvezi s Pioupioujem.

Komentarji so ponovno odprti.